MIGI MIGI 2021: PREKOLESARIMO TKP V ENEM DNEVU

Prekolesarimo slovensko turno – kolesarsko pot v enem dnevu »Migimigi« izziv. 41 kolesarskih poti po Sloveniji v dolžini 1.850 km in preko 50 tisoč višincev ter skupno obiskanih več kot 50 planinskih koč. Turno – kolesarski odsek PD Šoštanj se je 11. 9. 2021 na kolesarsko poslastico odpravil na eno izmed težjih, če ne celo najtežjo etapo. V kraje, kamor nekatere zanese le občasno, a s svojo lepoto to območje nikoli ne razočara. Na Koroško, od koder vodi razgibana turno- kolesarska trasa od Črne vse do Doma planincev v Logarski dolini. Jutranji hlad se je ovijal okoli nas, ko smo v Šoštanju čakali, da sta vodika Primož in Tomo namestila kolesa na našo kolesarsko prikolico. Porajala so se vprašanja, kaj vse nas čaka. Obljubljeni so bili prelepi razgledi na visokogorski svet, pa tudi precej garanja. Pot naj bi postregla tako z asfaltnimi podlagami, v pretežni meri makadamom, na določenih mestih pa adrenalinske spuste po ozkih gozdnih stezicah. Tam čez Sleme, v Črni na Koroškem se je pričelo nasmihati lepo sončno jutro, ko smo uživali ob jutranji kavici. Vodnika sta razložila okvirni potek etape. Naše oči so na trenutke postale nekoliko velike, saj nas bodo med drugim čakali trije precej zahtevni klanci, eden izmed njih naj bi bil takšen mogotec, da bomo najverjetneje kar vsi kolesa tiščali navzgor. Sledil je pregled koles nato pa smo se podali proti Topli. Začetno ogrevanje po rahlem klancu nas je »prisililo«, da smo sneli topla oblačila, malo višje smo zavili desno in kmalu bili nagrajeni s čudovitim pogledom na razbrazdano Peco. Po še nekaj dodatno prekolesarjenih višincih je asfaltno podlago dokončno zamenjala makadamska cesta, ki se je v zavetju gozda vila vse čez sedlo Preval do Planinske turistične kmetije Kumer, ki je umeščena med hribe, z razgledom proti Raduhi. Sledil je prvi daljši postanek in presenečenje s strani lastnikov, ki so nas pogostili s poznim kmečkim zajtrkom. Za trud, ki je za in pred nami. V našo kolesarsko knjižico pa je romal tudi prvi štempelj na tej poti. Pedala smo pognali naprej v strmino Jelenovega klanca, ki je bil nekje vmes za nekaj metrov res hud, a z vztrajnostjo je bilo tudi to kmalu za nami. Sledil je prijeten spust do območja Repije, kjer nas je čakalo drugo, tokrat sladko presenečenje in krajši počitek. Vodnika sta nam pokazala, kam smo namenjeni, najprej precej dol, potem pošteno gor, do razglednega grebenčka Sv. Jakoba nad Koprivno. V ozadju zelenih hribov so že pozdravljale konice Kamniško – Savinjskih Alp. Kmalu  je bil pred nami tisti mogotec. No ja, v strmino smo se vsi zagnali, kot da to ni nič, a počasi smo drug za drugim »popadali« s koles. Nič ne bo, no ja, za dva pogumneža morda že. Kaj hudirja je to, od kje zdaj to, je tega res treba? Skoraj 2 km dolg klanec z globokimi jarki in mehkim peskom ni dopuščal, da bi kolesa vmes ponovno zagnali v hrib, vsaj za dolgo ne. A radovednost, kaj se skriva za tem peklenskim klancem, ki se ob porivanju koles kar ni končal, je bila prevelika. In končno smo prispeli do makadamske ceste v Podolševi. In ja, Primožu in Dejanu je skoraj v celoti uspelo prekolesariti tega »hudička«. A tudi nam ostalim ni manjkalo nasmeha, sploh ob spusti po ozki stezi, ki nas je počasi pripeljala do zmajčkov. Zmajčkov, ki čuvajo najlepše razglede iz Solčavske panoramske ceste. Razglede na vršace nad Logarsko dolino, na Raduho,… Poezija. Naslednji malo daljši postanek je sledil pod vznožjem Olševe, na Turistični kmetiji Rogar. Tam smo prejeli pravi »cuker šok«, domač bezgov sok in štrudelj, nato pa smo jo hitro mahnili v smeri Matkovega kota. Sledilo je še nekaj krasnih fotografij in spust v Logarsko dolino. Potrebno je bilo še nekaj vrtenja pedal, direktno do Doma planincev, kjer je iz naših knjižic zasluženo zasijal zadnji štempelj. Rahlo utrujeni a zadovoljni, predvsem pa ponosni, smo se spustili do Solčave, kjer smo naše raziskovanje gorskega sveta z drugega, kolesarskega zornega kota, zaključili. Da s kolesom odkriješ najbolj skrite, zanimive in čudovite kotičke, ki bi drugače morebiti ostali neodkriti ali neopaženi, smo tega dne zagotovo spoznali. Po cca. 70 km in okoli 1.700 premaganih višincev.    

Besedilo: Andreja Štumberger

Foto: Urška Špindler, Petra Borovšek, Andreja Štumberger

 

0 komentarjev

Komentirajte

Login

Welcome! Login in to your account

Remember me Lost your password?

Don't have account. Register

Lost Password

Register

Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.

Zasebne nastavitve shranjene!
Nastavitve zasebnosti

Ko obiščete katero koli spletno mesto, le to lahko shranjuje ali pridobi podatke v vašem brskalniku, večinoma v obliki piškotkov. Tukaj nadzirate svoje osebne nastavitce za piškotke.

Ti piškotki so potrebni za delovanje spletnega mesta in jih ni moč onemogočiti.

Za pravilno delovanje spletne strani uporabljamo naslednje tehnične piškotke:

Zavrni vse piškotke
Dovoli vse piškotki