SISOL, PLOMINSKA GORA (HRVAŠKA)
Trije vodniki, Vlado, Andreja in Matej, so nas navsezgodaj zjutraj, še v temi, strpali v dva kombija in nas prepeljali prek hrvaške meje. Pri tem jim je kot voznik pomagal tudi Filip. V priobalnem kraju Brseč so nas vrgli na cesto in nas, oprtane z nahrbtniki, nagnali v breg.
Saj ne – bilo je popolnoma prostovoljno in prav luštno. Vlado nas je v krasnem tempu privedel na 835 m visok vrh Sisol na obrobju Naravnega parka Učke, med samim vzponom pa nam je odmeril dovoljšnje pavze, da smo si napasli oči na z morjem objetih otokih ter sosednjih hribčkih, s pogledom pa smo lahko zajeli tudi vrhove Velebita, Gorskega Kotarja in naš zasneženi Snežnik. Ko smo dosegli greben, smo naleteli na čudovito naravno okno, ki se je odpiralo na Čepićko polje. Včasih je bilo tam jezero – edino jezero na Istrskem polotoku – ki so ga zaradi želje po izkoriščanju rodovitne zemlje leta 1932 začeli prazniti skozi izkopan kanal v morje. Pogled na polje nas je nekaj časa spremljal tudi med sestopom, na drugi strani pa nam je družbo delalo morje. Sonček nas je grel, tudi veter nas je srečal, mi pa smo se sprehajali med suhimi trav’cami, po primorskih gozdičkih, prek s kamenjem posejanih planjav, mimo borovih osamelcev in po skalovju. Bilo je vsega. Bilo je razgledov, radovednosti, ljubezni, smeha, učenja, spoznavanja, malo napora in veliko užitkov.
Sestopili smo v naselje Plomin, pod katerim se nežna zelenomodra barva reke Boljunčice zliva z globoko modro barvo Jadranskega morja. Ob naselju se nahaja tudi termoelektrarna, pogled nanjo pa je za nas Šoštanjčane prav domač. Ko smo si naselje ogedali in si malo odpočili, smo se naložili v kombija. Vračali smo se skozi predor Učka, kjer smo lahko oko vrgli na dih jemajočo Vranjsko oz. Velo Drago, kanjon s kamnitimi stolpi. Komaj smo se pripeljali v Slovenijo, smo se morali podkrepiti še z odlično jedačo in pijačo, da smo lahko, utrujeni, veseli in siti, nadaljevali z vožnjo proti domu.
Še kdaj!
Zapis: Monika Tajnik
Foto: Romana Slemenšek, Matej Kortnik
0 Comments