Iskanje      Pišite nam
 
Uporabnik: Geslo:     
 Prireditve  Članki:
01.10 - 31.10.2017
The Beatles - razstava
02.10 - 30.10.2017
V Evropi sem doma: slovenščina za priseljenske družine
04.10 - 25.10.2017
Izboljšajmo uporabo pametnih telefonov
06.10 - 27.10.2017
Govorim slovensko
26.10 - 26.10.2017
Ustvarjamo z Majo

 Športne prireditve
02.10 - 30.10.2017
[rekreacija] Sprehod za zdravo telo s tablico v roki
23.10.2017 ob 18:00 uri
[bridge] Redni tedenski bridge turnir
28.10 - 28.10.2017
[košarka] 13. MEMORIAL MATJAŽA NATKA
30.10.2017 ob 18:00 uri
[bridge] Redni tedenski bridge turnir

 Nove spletne strani
PGD Šoštanj - mesto
Župnija Šoštanj
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Šoštanj
Gostilna Acman
MKC Šoštanj
 Najbolj obiskane
Krajevna skupnost Šoštanj
Komunalno podjetje Velenje
Toplica - center za zdravljenje živali
Muzej usnjarstva Šoštanj
CISD

 Mali oglasi
  Trenutno še ni oglasov...

 ANKETA

Ni aktivne ankete!

Prikaži ostale ankete »


 VREME

 Pošlji povezavo 
VSE šport kultura, umetnost gospodarstvo šolstvo
kronika lokalna samouprava turizem, zabava religija splošno

Mičica in Karli sta se imela preprosto rada
04.03.2008, Asja Matjaž, 4095 ogledov, 0 komentarjev 
Zunanja povezava:  (kliknite ikono)

VEČER: ponedeljek, 3. marec 2008 - Stran: LJUDJE

Mičica in Karli sta se imela preprosto rada

Karla Destovnika Kajuha poznamo kot najboljšega pesnika upora, le malo pa vemo o njem kot o zaljubljenem mladeniču, ki je tudi skozi ljubezenska pisma in pesmi sanjal o lepšem, pravičnejšem svetu. Marija Medved, njegovo prvo dekle, je zdaj odklenila svojo šatuljo z njegovimi pismi in spomini

O poetu in narodnem heroju Karlu Destovniku Kajuhu, ki je padel 22. februarja 1944 v Šentvidu pri Zavodnjah, v bližini rodnega Šoštanja, star komaj 21 let, so se učile prav vse generacije po drugi svetovni vojni. Kot o največjem oziroma najpomembnejšem pesniku upora in narodnoosvobodilne vojne, kot ga je opredelila literarna stroka. O Karlu Destovniku Kajuhu kot mladeniču, ki se je pri šestnajstih letih prvič zaljubil in začel pisati ljubezenske pesmi in pisma, pa ne vemo kaj dosti. Tudi zato ne, ker je Marija Medved, poročena Weingerl, Destovnikova Mičica, njegova prva ljubezen, vse to, kar ji je v šestih letih njune zveze napisal, in tega ni bilo malo, skrbno čuvala zase. Ljubezenska pisma in pesmi, ki jih ji je Karli, kot ga je klicala, redno pošiljal iz Maribora, kamor so ga prešolali, potem ko so ga leta 1940 kot šestošolca zaradi naprednih idej in komunizma izključili iz celjske gimnazije, so bila vsa ta dolga desetletja skrbno shranjena in zaklenjena v leseni šatulji. Njen ključek je imela Marija zmeraj pri sebi, in ko ji je bilo v življenju najteže, je odklenila šatuljo in znova in znova prebirala Karlijeva pisma in pesmi, besede, ki so bile namenjene samo njej, a so kazale vso stisko in trpljenje mladega človeka, ki si je v bistvu želel le, da bi ljudje živeli v drugačnem, boljšem, bolj pravičnem svetu.

In čeprav so Šoštanjčani vedeli za to ljubezen, za večletno zvezo Karla Destovnika in Marije Medved, ki že desetletja živi v Slovenj Gradcu in ki je bila prav zato, ker je bila Kajuhovo dekle, v začetku druge svetovne vojne najprej zaprta v Starem piskru v Celju potem pa izgnana iz Šoštanja oziroma Slovenije, je bil šele pisatelj Ivan Sivec tisti, ki je začutil, da mora to zgodbo zapisati in svetu predstaviti tudi drugačnega Kajuha. Takšnega, kot ga je poznala njegova Mičica, njegova prva ljubezen, njegova edina, ki jo je ljubil, kot ji je zapisal na hrbtno stran slike, ki ji jo je podaril v spomin. In če bi Karel Destovnik Kajuh preživel drugo svetovno vojno, pravijo literarni strokovnjaki, ki so prebrali vsa ta pisma, ki jih je Marija Medved zdaj odstopila Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani, kjer na rokopisnem oddelku čakajo nadaljnje raziskovalce Kajuhovega dela, zagotovo ne bi ostal samo poet, temveč bi bil esejist in pisatelj. Njegova pisma, pisana ljubezni, Mičici, to jasno nakazujejo.

Povezala ju je kultura

Pred dobrimi sedemdesetimi leti je bilo v Šoštanju povsem drugače, kot je danes. Velenja še ni bilo in mladi so se vozili v šolo v Celje. In prav na vlaku, pripoveduje Marija Medved, drobna gospa iz Slovenj Gradca, je v bistvu spoznala Karla Destovnika. Takrat še ni bil Kajuh. Bil je zelo čeden, črnolas gimnazijec, z iskrivimi očmi, fant, ki je bil navdušen nad Ivanom Cankarjem in ki je znal tako lepo govoriti in recitirati, bil je še boljši igralec kot njegov oče, da so mu na vlaku od Šoštanja do Celja prisluhnili prav vsi, ki so bili v vagonu. In ga potem prosili, naj še kaj pove. Tudi kaj svojega. Zakaj Karli, kot so ga klicali, je takrat že pisal pesmi in jih pod različnimi psevdonimi objavljal v Slovenski mladini, kasneje pa tudi v Srednješolcu, Mladem Prekmurcu, Sodobnosti.

"Šoštanj je bil v tistih predvojnih časih razdeljen na dva dela," pripoveduje Marija Medved, ki se ji ob spominu na tiste čase zaiskri oko. "En del so bili nemškutarji, drugi del pa izredno zavedni Slovenci. Sem smo v glavnem sodili tudi vsi mladi, s Karlijem Destovnikom na čelu. Družila nas je predvsem kultura. Veliko smo brali, imeli smo literarne in bralne krožke, veliko smo recitirali, igrali igre, ki jih je Karli prevajal. Bil je zelo čustven fant in mislim, da me je prav to pritegnilo pri njem. Podobna sva si bila, oba sva si želela lepši in boljši svet. Pravzaprav je bila to želja večine takratne zavedne mladine."

Doma nad Marijino zvezo s Karlijem niso bili najbolj navdušeni. Še posebej Marijin oče, lesni trgovec, je bil proti. Za svojo hčerko si je želel kaj boljšega kot pa mladeniča, ki je z družino stanoval na podstrešju nad hotelom, ki je resda bil v lasti Kajuhove babice, pa vendar. Mladeniča, ki je bil zaradi svojih naprednih idej nenehno v sporu z žandarmerijo in takratno oblastjo, si res ni želel v bližini hčerke. In ko ju je enkrat zalotil skupaj, jih je Marija, odraslo dekle, pošteno skupila. Pa čeprav se takrat med njima razen prijateljstva, ni zgodilo še nič. Prava iskra je preskočila kasneje, samomor skupnega prijatelja Petra, ju je resnično povezal. Marije oziroma Mičice, kot jo je ljubkovalno imenoval Karli, niso njegovi pogledi na življenje nikoli motili. Nasprotno! Ob njem je zorela tudi sama.

Ker Karli ni smel priti k njej, je šla ona k njemu. Uradno sicer k njegovi mami, a ker pri Destovnikovih zvezi niso nasprotovali, se je seveda tam sestala s Karlijem. Veliko sta se pogovarjala o življenju, o ljudeh, o kulturi, o družbi... In ker je bila Marijina družina ena redkih v Šoštanju, ki je imela pisalni stroj, Marija, ki je obiskovala trgovsko akademijo, pa je že kot otrok obvladala strojepisje, jo je Karli prosil, da mu je pretipkavala pesmi. Da jih je potem lahko pošiljal v različne revije, poklanjal prijateljem. In med tistimi so bile tudi ljubezenske pesmi, ki jih je napisal svojo Mičici.

"Potem," se spominja Marija," ko so ga izključili iz celjske gimnazije, je želel šolanje nadaljevati v Ljubljani, a ga oblast ni pustila. Edina možnost za nadaljevanje šolanja se je pokazala v Mariboru. Ko je šel v Maribor, so od tam začela prihajati njegova pisma. Najprej jih je pisal na moj naslov, ko pa sva ugotovila, da mi pisma pregledujejo in zadržujejo, jih je začel pošiljati na naslov moje starejše sestre Justine."

Prvo pismo ji je napisal že prvi dan prihoda v Maribor in iz njega je bilo mogoče razbrati ne le vročo ljubezen, ki jo je čutil do svojega dekleta, ampak tudi vso tesnobo in bedo tistega časa. Karli je Mičici pogosto pisal, včasih tudi dve pismi ali dopisnici na dan, pa tudi Marija mu je dokaj redno odgovarjala. Le da je ona vsa njegova pisma shranila, medtem ko njenih med njegovo zapuščino niso našli. V pismih so bile pogosto tudi ljubezenske pesmi, ki jih je Destovnik pisal svojemu dekletu. In prav vse, skupaj s Karlijevimi pismi in razmišljanji, je Ivan Sivec objavil v knjigi Moji edini, ki jo ljubim, v kateri je opisal prvo ljubezen Karla Destovnika Kajuha.

Prstan za Karlija, vezana Slovenska mladina za Mičico

Čeprav je bilo življenje težko, saj je bilo čutiti, da je vojna vsak dan bliže in da se zavednim Slovencem ne piše nič dobrega, se Marija tistih časov rada spominja. Predvsem zaradi svoje ljubezni, zaradi tistega nežnega, občutljivega in čutečega Karlija, ki jo je imel neizmerno rad. In kot vsi zaljubljenci, sta si tudi onadva poklanjala darilca. Karli si je med drugim silno želel zlat prstan, tak pečatnik z dvema črkami K in M, ki bi mu bil spomin nanjo. Marija je njegovi želji ustregla. Ker je očetu pomagala pri delu, si je zaslužila nekaj denarja in z njim Karliju kupila prstan. Podarila mu ga je za božič leta 1940. Bil ga je zelo vesel. Njo pa je seveda zanimalo, kakšno darilo ima on zanjo. Poklonil ji je vezana letnika Slovenske mladine 1938 in 1939. Da je v obeh veliko njegovih pesmi, ji je rekel, in da se mu je zdelo, da bo tega najbolj vesela. Pravi, da je bila takrat kar malo razočarana. Pričakovala je kaj drugega in ne samo knjige. Ko pa je doma prelistala knjigo, je v njej našla listek z napisom Mičici za božič in pesem z naslovom Naša pesem. Dvakrat jo je prebrala, pravi, in čutila je, da so zadnje vrstice namenjene prav njej: "Pa je vendar sreča biti mlad, biti mlad in poln nad." Takrat, pravi, je spoznala, da je Karli dozorel v odličnega pesnika, pa čeprav je imel šele 18 let.

Prvič v zapor

Začelo se je leto 1941 in vse bolj je dišalo po vojni. Karli je tudi uradno postal sovražnik države. Januarja 1941 so ga uradno vpoklicali na orožne vaje, čeprav sploh še ni bil vojaški obveznik. V resnici pa so ga poslali v Medjurečje v Srbiji, kjer je bilo koncentracijsko taborišče za politične zapornike. Tudi od tam ji je pogosto, kolikor je le lahko, pisal, poleg tega pa je tam pisal tudi dnevnik in pesmi. Po 19 dneh taborišča se je vrnil domov in marca je šel spet v gimnazijo v Maribor. Pisma so prihajal tudi od tam in v enem od njih, pravi Marija, je dobila najlepšo ljubezensko izjavo, kar si jih lahko dekle ali ženska želi. "In vzemi meni sebe," je zapisal Destovnikov Karli, "umrl bom kot drevo brez sonca, kot lačni brez kruha. Telo bi še ostalo, a bilo bi kot izsušeno, mrtvo drevo, toda v moji notranjosti bi se vse podrlo, nobene lučke, še tako drobne lučke, ki bi mi svetila v praznoto in temačnost naših dni, ne bi bilo več."

Kmalu potem se je začela druga svetovna vojna. Marija je sodelovala v prvi večji akciji šoštanjske mladine, ko so po napadu Nemčije na Rusijo premazali vse nemške napise v kraju, in si prislužila šest tednov v celjskem Starem piskru, ker je bila Destovnikovo dekle, brat, ki je table v resnici premazal, pa je šel po nekaj dneh domov. Če ne bi bilo očeta, pravi Marija, kdo ve, kako dolgo bi še bila v zaporu. Tako pa je le prišla domov, a le za toliko, da je pripravila svojo prtljago in odšla v izgnanstvo v sosednjo Avstrijo. Takrat, pred njenim odhodom, sta se s Karlijem tudi zadnjič videla. Dal ji je ciklus pesmi in ji še povedal, da zdaj ne bo več Karli oziroma Drago, ampak Kajuh. Kot ptica s tankimi ušesi, ki ničesar ne presliši, z ostrimi očmi, ki ničesar ne spregledajo in nabrušenimi kremplji, ki vsako golazen hitro zgrabijo.

Poslovila sta se, ne da bi slutila, da se ne bosta nikoli več srečala.

"Po vseh teh letih," pravi MarijaMedved, "se mi je zdelo prav, da vso to zapuščino, ki sem jo desetletja tako skrbno čuvala in pogosto, ko mi je bilo najtežje, našla v njej uteho, prepustim univerzitetni knjižnici oziroma ustanovam, ki bodo omogočile tudi drugim, da bodo spoznali vso širino in talent Karla Destovnika Kajuha."


Foto 1: (Arhiv Marije Medved)
Poslovila sta se, ne da bi slutila, da se ne bosta nikoli več srečala.

Foto 2: Asja Matjaž
Marija Medved, Kajuhova Mičica, in avtor knjige Ivan Sivec

Foto 3: Asja Matjaž
Spomini na Karlija bodo za vedno ostali v Sivčevi knjigi Moji edini, ki jo ljubim


 
Povečaj Povečaj
   
 

 Komentarje lahko dodajajo samo registrirani in prijavljeni uporabniki portala.

Registriraj se »

Prijavi se »

 Vreme
Kliknite za vreme
 Oglaševanje
Muzej usnjarstva na Slovenskem
MKC Šoštanj
Elektra Esotech na Facebooku
Spletna prodajalna www.copati.com
Sprehajalno-kolesarske poti ob Družmirskem in Velenjskem jezeru
Krajevna skupnost Šoštanj
Oglaševanje na Portalu Šoštanj.info
 
 
    ZGODILO SE JE NA DANAŠNJI DAN (23.10.)
 
23.10.1997  Zgodilo se je ... 23. vinotoka 1997
23. oktobra leta 1997, ko je v reki Paki zaradi zastrupitve poginilo več kot 5000 rib, je na festivalu neodvisnega filma Slovenije v konkurenci dokumentarnih filmov zmagal film velenjskih avtorjev z naslovom Basist in njegova zgodba o potopljeni vasi Druž
 

- CIGRAD D.O.O. KOŠARKARSKI KLUB ELEKTRA KRAJEVNA SKUPNOST ŠOŠTANJ KRS ŠOŠTANJ, Z.O.O.
JEZIKOVNA ŠOLA LINGUA MEŠANI PEVSKI ZBOR SVOBODA ŠOŠTANJ MLADINSKI KULTURNI CENTER ŠOŠTANJ MUCA COPATARICA ODBOJKARSKI KLUB ŠOŠTANJ - TOPOLŠICA
PLANINSKO DRUŠTVO ŠOŠTANJ ŠBK ŠPORTNA ZVEZA ŠOŠTANJ ŠD ŠOŠTANJ -