Iskanje      Pišite nam
 
Uporabnik: Geslo:     
 Prireditve  Članki:
01.10 - 31.10.2017
The Beatles - razstava
02.10 - 30.10.2017
V Evropi sem doma: slovenščina za priseljenske družine
04.10 - 25.10.2017
Izboljšajmo uporabo pametnih telefonov
06.10 - 27.10.2017
Govorim slovensko
26.10 - 26.10.2017
Ustvarjamo z Majo

 Športne prireditve
02.10 - 30.10.2017
[rekreacija] Sprehod za zdravo telo s tablico v roki
23.10.2017 ob 18:00 uri
[bridge] Redni tedenski bridge turnir
28.10 - 28.10.2017
[košarka] 13. MEMORIAL MATJAŽA NATKA
30.10.2017 ob 18:00 uri
[bridge] Redni tedenski bridge turnir

 Nove spletne strani
PGD Šoštanj - mesto
Župnija Šoštanj
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Šoštanj
Gostilna Acman
MKC Šoštanj
 Najbolj obiskane
Krajevna skupnost Šoštanj
Komunalno podjetje Velenje
Toplica - center za zdravljenje živali
Muzej usnjarstva Šoštanj
CISD

 Mali oglasi
  Trenutno še ni oglasov...

 ANKETA

Ni aktivne ankete!

Prikaži ostale ankete »


 VREME

 Pošlji povezavo 
VSE šport kultura, umetnost gospodarstvo šolstvo
kronika lokalna samouprava turizem, zabava religija splošno

Kajuh »edini, ki jo ljubim«
12.10.2006, Ivan Sivec, 4346 ogledov, 0 komentarjev 
Zunanja povezava:  (kliknite ikono)

Slovenske novice, Sob 07.10.2006

Kajuh »edini, ki jo ljubim«

Karel Destovnik - Kajuh je zagotovo eden tistih pesnikov, čigar pesmi smo nekdaj veliko recitirali in se nasploh čudili njegovi pesniški moči, čeprav je umrl star komaj enaindvajset let. V prejšnjem času so ga mnogi predstavljali — ter tu in tam celo zlorabljali — kot partizanskega pesnika, vse bolj pa je jasno, da ni bil samo odličen glasnik upora med drugo svetovno vojno, temveč tudi izvrsten lirik in nasploh pesnik velikega formata.

Ob petdesetletnici smrti Karla Destovnika - Kajuha, torej leta 1994, je bilo ob spominu na tega našega velikega pesnika še veliko proslav, izšla je tudi lična monografija, potem pa … Spet je odšel v ilegalo, vsaj takšen je občutek. Vendar ne pri vseh ljudeh. V najsvetlejšem spominu ima Karlija, kot ga je imenovala, njegova prva ljubezen – Marija Medved Weigerl iz Slovenj Gradca. Zdaj je že v 86. letu, moči ji že pešajo, vendar se ji ob spominu na prvega fanta oči zasvetijo kot zvezde z nočnega neba.

Pesnik za recitiranje

Srednja in starejša generacija se je o Karlu Destovniku - Kajuhu veliko učila v šoli. Ni bilo proslave, na kateri ne bi recitirali vsaj ene njegovih pesmi. Literarni zgodovinar Emil Cesar je o njem napisal odlično monografijo, Dušan Moravec je uredil izbrane pesmi, iz Kajuhovega življenjepisa pa ponovimo tole:

Karel Destovnik - Kajuh se je rodil 19. decembra 1922 v Šentvidu pri Zavodnju, padel pa je pri Belih Vodah 22. februarja 1944. Po osnovni šoli v Šoštanju je obiskoval gimnazijo v Celju. Pesmi je začel pisati že v nižji gimnaziji in jih od leta 1938 objavljal v Slovenski mladini, Srednješolcu, Mlademu Prekmurcu in Sodobnosti. Nadel si je kar tri psevdonime, in sicer se je podpisoval kot Drago Jeran, Peter Kalin in Matevž Pečnik. Vseskozi je aktivno sodeloval v šoštanjskem kulturnem in političnem življenju. Leta 1940 so ga kot šestošolca zaradi naprednih idej izključili iz celjske šole, zato je izobraževanje nadaljeval v Mariboru. Na začetku leta 1941 so ga internirali v Medurećje v Srbiji.
Po nemškem napadu na Jugoslavijo se je vrnil na slovenska tla in z drugimi prostovoljci takoj odšel v Zasavsko hribovje. Kmalu so ga ujeli in zaprli v Šmartnem pri Slovenj Gradcu. Avgusta 1943 je odšel v partizane, kjer je postal vodja kulturniške skupine 14. divizije. Kot recitator je sodeloval po številnih mitingih po dolenjskih, notranjskih, primorskih in belokranjskih vaseh. Med partizani je takoj postal izjemno priljubljen. Že konec leta 1943 je v Starih Ogencah nad Juriščami divizijska tehnika razmnožila zbirko njegovih Pesmi. Januarja 1944 je odšel z divizijo čez Hrvaško na Štajersko, kjer je ob koncu februarja nedaleč od doma padel ob napadu nemške patrulje. Emil Cesar je zapisal, da je Kajuh padel po prihodu na domačijo Žlebnik, ki jo je obkolila nemška patrulja:

»Vse puškarjenje je trajalo deset do petnajst minut. Ko je neposredno po boju vstopil Tone Vidmar - Luka k Žlebniku, je našel Kajuha v kuhinji mrtvega, ležečega na boku, z glavo proti vratom, ki so držale iz kuhinje na prosto, z nahrbtnikom na ramah in z brzostrelko ob sebi.«

Marijini mladostni spomini

Marija Medved je za smrt Karla Destovnika - Kajuha izvedela dober teden dni pozneje. Ob novici ji je bilo huje, kot bi ji kdo iztrgal del srca. Kako tudi ne, ko sta skupaj odraščala, se veliko ukvarjala s kulturo in se na koncu tudi – zaljubila. Marija, Karli jo je ljubkovalno klical Mičica, se je pozneje poročila s Kajuhovim mladostnim prijateljem, ki je Destovnika enako cenil kot ona. Zato je v njuni hiši v Slovenj Gradcu vse življenje ostala šatulja s Karlijevimi pismi, slikami in prvimi pesniškimi zbirkami na častnem mestu. Vse do današnjih dni. Marija Medved Weingerl je spomine na Karlija tudi zapisala, ob našem obisku pa jih je znova na dolgo in široko obujala.

»Moj spomin na Karla Destovnika - Kajuha je nežna, neizpeta pesem, kot je neizpeta tudi njegova pesem, surovo pretrgana z okupatorjevim rafalom na pustni torek leta 1944 …

Bil je dober, čustven fant, poln idealov v boju za pravico, resnico in enakopravnost med ljudmi. Treba je pač upoštevati, da časi pred drugo svetovno vojno niso bili rožnati, še posebno za nas mlade ne. Toda prav mi, tedaj doraščajoči, smo poskušali najti pot, ki bi nas popeljala do boljšega, lepšega in svobodnejšega življenja.
S Karlijem sva se poznala ves čas, čeprav sva živela vsak na drugem koncu Šoštanja. Toda Šoštanj je bil tedaj še majhen in smo se vsi poznali. Še bolj sva se zbližala, ko smo se skupaj vozili z vlakom v Celje v šolo. Oba sva rada brala, oba sva se rada literarno izobraževala, oba sva se veliko udejstvovala kot igralca v šoštanjski mladinski igralski skupini. To naju je povezalo tako močno, da sva se shajala tudi še potem, ko sem sama morala šolanje zaradi slabih gmotnih razmer prekiniti ter ostati doma in očetu pomagati pri njegovem delu.«

Usodni pisalni stroj

Za skoraj vsakodnevna srečanja z Marijo oziroma Mičico je bil na začetku kriv pravzaprav – pisalni stroj!
»V prostem času smo se mladi Šoštanjčani veliko zbirali v čitalniških krožkih, prirejali literarne večere in aktivno sodelovali v šoštanjski igralski družini. Karli je bil navdušen nad Gorkijevo poezijo – hlastno jo je začel prevajati – zelo zgodaj pa je začel pisati tudi odlične, predvsem socialno naravnane pesmi. Vsi smo čutili, da je izpovedal prav tisto, kar smo čutili v sebi.

Pri nas doma smo imeli kljub slabim gmotnim razmeram – pisalni stroj! Pravo veliko bogastvo! Nanj sem se naučila tipkati, ko sem imel komaj osem let. Ko je Karli začel pisati pesmi, je tako rekoč vsak dan hodil k meni in me prosil, da bi njegove pesmi pretipkavala. Tako sem natanko vedela, kaj je napisal, in predvsem, kako globoko izpovedne so bile. Vse so me presunile prav do globin srca.

Z njim vred sem se veselila, ko so bile pesmi objavljene v reviji Slovenska mladina, z njim sem bila žalostna, če so mu kje kako zavrnili. Da ga ne bi prepoznali, je objavljal pod psevdonimom, na začetku je bil Drago Jeran. Revija je bila po nekaterih šolah prepovedana. Na srečo nam je bila v Šoštanju dostopna, na kar smo bili še posebno ponosni. Nikdar ne bom pozabila žarečega Karlijevega obraza, ko mi je pokazal svoje prve objavljene pesmi.

Za boljše razumevanje naj navedem moto na ovitku Slovenske mladine, ki je izšla aprila 1939: 'V dneh negotovosti in kolebanja je naša pot jasna. V službi našega naroda, v brezmejni ljubezni do rodne slovenske grude in slovenske besede ter z zavestjo skupnosti med svobodoljubno mladino vseh narodov, izražamo našo neomajno voljo in program mlade generacije: BRANILI BOMO DOMOVINO!'«

V dneh pred vstajenjem

Marija Medved Weigerl v zapuščini hrani tudi rokopis daljšega ciklusa Kajuhovih pesmi, pozneje znan kot Okupacija, prvotno pa je bil naslovljen V dneh pred vstajenjem. Napisan je s svinčnikom, med najbolj znanimi pa so verzi:

»Petindvajset nas je tu zaprtih,
petindvajset lic udrtih,
petindvajset src človeških.
Petdeset očes ledenih …«

V spremnem pismu je Destovnik svojemu dekletu med drugim napisal:
»Morda se Ti bo zdel ta ciklus pesmi napisan kar tako – zato, da sem ga pač napisal – ali povem Ti, pisal sem ga s krvjo in trpljenjem, z ljubeznijo in trdo vero v vstajenje proletariata, kajti nismo se rodili zato, da bi lizali prazne sklede, temveč zato, da zaživimo človeka vredno življenje!«

In potem sledi tisto, kar se je Mariji, Karlijevi Mičici, vtisnilo še globlje v zavest:
»Te pesmi posvečam svojemu najboljšemu tovarišu, Tebi, moja nežna, dobra Mičica, ki Te nosim slednjo uro v svojem srcu in svojih mislih, Tebi, ki Ti dolgujem toliko in toliko in še mnogo, mnogo več – Tvoj Karli.«
V začetku nemške okupacije so postali stiki med Marijo Medved in Kajuhom vse redkejši. Januarja in februarja 1941 so ga internirali v Srbijo. Tam je pisal dnevnik, v katerem so tudi zapisi drugih internirancev, med drugim Miška Kranjca. Tik pred izbruhom druge svetovne vojne, 20. marca 1941, je Marija Medved prejela pesem, ki so jo spremljale naslednje Kajuhove besede:

»Saj menda ne boš huda, če Ti napišem pesem, ki je vzrasla iz neprestane misli nate. Morda pesem tehnično ni na višku, je pa silovito doživeta in zato jo ljubim.«

Sama pesem pa pove več kot marsikaj drugega:
»Dekle, dekle moje, božaj me z rokami,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic
in me vsaj za hip, za hip omami.«

Veliko pove tudi odlomek iz Kajuhovega pisemca:
»Tudi v današnjem pismu Ti moram povedati, da vedno mislim nate in da si življenja brez Tebe zares ne morem predstavljati, kajti Ti si tista, v kateri ljubim ljudi, v kateri spoštujem in ljubim pravico in vse, kar je lepega na svetu. Ti si del mene samega in če bi izgubil Tebe, bi izgubil samega sebe, izgubil bi vse, kar me navdaja z močjo in voljo, da se ne zrušim med razvaline tega gnusnega in propadlega sveta … Ti si mi vse, kar more biti človek človeku, in zato Te ne bom nikdar, nikdar nehal ljubiti.«

Literarni zgodovinarji so menda odkrili še dve Kajuhovi ljubeči dekleti – oziroma sta se pozneje vsaj še dve predstavljali pod tem imenom – vendar pa je bila prav Marija prva in na začetku potrjeno edina. To priča tudi Karlijeva slika, narejena 3. septembra 1939 pri fotografu Pirmanšku, ki je v Marijini šatulji na vrhu vseh spominov. Na hrbtni strani slike lepega fanta z brki in košatimi črnimi lasmi piše:
»Moji edini, ki jo ljubim, za spomin.«


 
 

 Komentarje lahko dodajajo samo registrirani in prijavljeni uporabniki portala.

Registriraj se »

Prijavi se »

 Vreme
Kliknite za vreme
 Oglaševanje
Muzej usnjarstva na Slovenskem
MKC Šoštanj
Elektra Esotech na Facebooku
Spletna prodajalna www.copati.com
Sprehajalno-kolesarske poti ob Družmirskem in Velenjskem jezeru
Krajevna skupnost Šoštanj
Oglaševanje na Portalu Šoštanj.info
 
 
    ZGODILO SE JE NA DANAŠNJI DAN (23.10.)
 
23.10.1997  Zgodilo se je ... 23. vinotoka 1997
23. oktobra leta 1997, ko je v reki Paki zaradi zastrupitve poginilo več kot 5000 rib, je na festivalu neodvisnega filma Slovenije v konkurenci dokumentarnih filmov zmagal film velenjskih avtorjev z naslovom Basist in njegova zgodba o potopljeni vasi Druž
 

- CIGRAD D.O.O. KOŠARKARSKI KLUB ELEKTRA KRAJEVNA SKUPNOST ŠOŠTANJ KRS ŠOŠTANJ, Z.O.O.
JEZIKOVNA ŠOLA LINGUA MEŠANI PEVSKI ZBOR SVOBODA ŠOŠTANJ MLADINSKI KULTURNI CENTER ŠOŠTANJ MUCA COPATARICA ODBOJKARSKI KLUB ŠOŠTANJ - TOPOLŠICA
PLANINSKO DRUŠTVO ŠOŠTANJ ŠBK ŠPORTNA ZVEZA ŠOŠTANJ ŠD ŠOŠTANJ -