Iskanje      Pišite nam
 
Uporabnik: Geslo:     
 Prireditve  Članki:
01.10 - 31.10.2017
The Beatles - razstava
02.10 - 30.10.2017
V Evropi sem doma: slovenščina za priseljenske družine
04.10 - 25.10.2017
Izboljšajmo uporabo pametnih telefonov
06.10 - 27.10.2017
Govorim slovensko
26.10 - 26.10.2017
Ustvarjamo z Majo

 Športne prireditve
02.10 - 30.10.2017
[rekreacija] Sprehod za zdravo telo s tablico v roki
23.10.2017 ob 18:00 uri
[bridge] Redni tedenski bridge turnir
28.10 - 28.10.2017
[košarka] 13. MEMORIAL MATJAŽA NATKA
30.10.2017 ob 18:00 uri
[bridge] Redni tedenski bridge turnir

 Nove spletne strani
PGD Šoštanj - mesto
Župnija Šoštanj
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Šoštanj
Gostilna Acman
MKC Šoštanj
 Najbolj obiskane
Krajevna skupnost Šoštanj
Komunalno podjetje Velenje
Toplica - center za zdravljenje živali
Muzej usnjarstva Šoštanj
CISD

 Mali oglasi
  Trenutno še ni oglasov...

 ANKETA

Ni aktivne ankete!

Prikaži ostale ankete »


 VREME

 Pošlji povezavo 
VSE šport kultura, umetnost gospodarstvo šolstvo
kronika lokalna samouprava turizem, zabava religija splošno

Kipar v ekstazi utripajočega mesa
11.03.2006, Vojko Urbančič, 3150 ogledov, 0 komentarjev 
Zunanja povezava:  (kliknite ikono)

Delo - Pet, 10.03.2006

Retrospektiva Ivana Napotnika

Kipar v ekstazi utripajočega mesa

Po skoraj pol stoletja prvi širok pregled dela kiparja, ki je domala povsem izvzet iz stalnih postavitev slovenske umetnosti 20. stoletja

»V naših hribih ni mogoče niti misliti, da bi dobil žensko, ki bi bila pripravljena stati mi kot model. Kaj hočemo? Taka je pač morála pri nas,« je o ustvarjanju aktov, svojega najljubšega motiva, pred natanko 80 leti v zakotnem Zavodnju nad Šoštanjem tarnal Ivan Napotnik (1888–1960), eden pomembnejših slovenskih kiparjev 20. stoletja, ki ga bodo z obsežno retrospektivo predstavili v Narodni galeriji in osrednjem velenjskem razstavišču, ki je svoj dolgoletni naziv Galerija KC Ivana Napotnika šele nedavno zamenjalo za nevtralno oznako Galerija Velenje. Začeli bodo v slednji, kjer bo otvoritev danes ob 19. uri, v nacionalki pa napovedujejo odprtje za torek, 14. 3., ob isti uri.
Napotnik je bil pač med tistimi, ki so morali večino aktov delati na pamet, po domišljiji. »Samo za noge od kolen navzdol in lakti sem našel model,« je dodal k omenjenim besedam, ki so se ohranile, ker jih je njegov prijatelj in podpornik dr. Karel Dobida leta 1926 objavil v ljubljanskem Jutru.

Toda njegova življenjska pot ni bila vselej odmaknjena od sveta. Pravzaprav se, posplošena na zgoščen niz biografskih podatkov, primernih za objavo v razstavnem katalogu, bere celo nekako stereotipno, kot dvodelna pripoved, ki se le v svojem drugem – dasiravno pretežnem – delu odvija na pozabljeni scenografiji njegovega rojstnega Zavodnja. Njen prvi del je namreč svetovljanski, postavljen na Dunaj in v Budimpešto, v intelektualna okolja, v katerih je bil med kupci njegovih zgodnjih del celo znameniti arhitekt in teoretik arhitekturnega modernizma Adolf Loos, med tistimi, za katere je Napotnik pravil, da jih je osebno poznal, pa prav tako znameniti slikar Egon Schiele. Ob njem je cenil še niz drugih umetnikov, od očakov Fidije in Michelangela do ukrajinskega kubista in konstruktivista Aleksandra Arčipenka, ki je bil le leto starejši od njega.

Raje notranji vzgib kot aktualni trend

Napotnik je eden prvih tukajšnjih kiparjev, ki so se akademsko izobrazili na Dunaju. Tja se je odpravil po opravljeni Cesarsko-kraljevi umetnoobrtni šoli v Ljubljani, prva leta med 1906 in 1908 pa se je udinjal kot pomočnik v kiparski delavnici Franza Zeleznyja. Leta 1908 se je prebil med sedmerico srečnežev, ki so (med 84 kandidati) opravili sprejemni izpit na kiparskem oddelku dunajske Akademije upodabljajočih umetnosti, študij pa je, ne brez »častne nagrade«, končal leta 1912 in se še istega leta usmeril v specialko pri Hansu Bitterlichu ter Edmundu Hellmerju. V tem letu izstopata še dva biografska podatka; bil je med študenti, ki so demonstrirali na mestnem Ringu, ker jih je razhudil tedanji avstrijski prosvetni minister, ki Jožeta Plečnika ni potrdil za rektorja, čeprav ga je na ta položaj izvolil akademski svet, ta letnica pa je pomembna tudi zaradi njegovega prvega razstavnega nastopa v slovenskem prostoru, udeležbe na Slovenski umetniški razstavi v Jakopičevem paviljonu v Tivoliju. V slednjem je bilo mogoče tudi v naslednjih obdobjih večkrat slediti njegovemu razvoju, čeprav ni prav pogosto razstavljal. Na Dunaju je prvič razstavljal leta 1914, ko je sodeloval na razstavi v dunajskem Künstlerhausu – prav tega leta je Loos kupil njegova kipa Egipčanka in Fantek na želvi –, leto zatem pa je na vabilo svojega madžarskega kolega Janosa Horvaya odpotoval v Budimpešto in se mu pridružil v njegovem ateljeju.

Toda prvi svetovni vojni se ni izognil; leta 1916 so ga mobilizirali v 87. pehotni polk, naslednje leto pa je bil hudo ranjen na Tirolskem. V levi gleženj. Okreval je v vojaški bolnišnici v Pragi in svoje kiparsko znanje uporabljal za odlivanje mavčnih modelov za proteze ter rezljanje kopit invalidskih čevljev. Ko se je leta 1918 končno otresel uniforme, se je vrnil na svojo Zdovčevo domačijo v Zavodnje, k sestram in okolju, v katerem je moral kiparstvo kombinirati s kmetovanjem. Leta 1920 je znova poskusil s Horvayevo delavnico v Budimpešti, a se je po 19 mesecih dokončno vrnil. Zgodnja dvajseta leta so mu prinesla več pozornosti tudi doma. Leta 1922 je postal ob Rihardu Jakopiču in Jožetu Plečniku predstavnik Slovenije v Umetnostnem svetu jugoslovanskega združenja likovnih umetnikov – v njej sta kiparstvo zastopala le še Toma Rosandić in Ivan Meštrović –, leto zatem pa še član umetnostne komisije Narodne galerije. Leta 1924 je začel sodelovati tudi s tedaj aktualnim Klubom mladih, ki ga je leta 1921 ustanovil ekspresionist France Kralj, vendar pa velja v kontekstu predvojnega slovenskega kiparstva – med njegovimi kiparskimi sopotniki izstopajo Alojz Gangl, Ivan Zajec, Franc Berneker, Svetoslav Peruzzi, Josip Urbanija in Lojze Dolinar – za samosvojo osebnost, bližjo notranjim vzgibom kot aktualnim trendom. Kljub temu da sta nanj vplivala tako ekspresionizem kot starejša secesija, se je namreč zgledoval tudi po poljudni rezbarski tradiciji in baročni plastičnosti. Usmeril se je tudi k javni plastiki. Leta 1926 je konkuriral na razpisu za ljubljanski spomenik Petru I. (zmagal je Dolinar), vendar pri tovrstnih naročilih na splošno ni bil uspešen, kar je vplivalo na njegovo finančno stanje. »Vzrok? Menda ga ni treba mnogo iskati: nisem znal dovolj tiščati svoje osebe v ospredje, kot mi je sploh vsak trgovski smisel povsem tuj in neznan. (...) Saj sem morda res tudi precej kriv, da me ne poznajo ljudje, ker tičim tu v tem gorskem zatišju, toda bi li bilo v mestu bolje?« Več sreče kot z mrtvim Petrom je imel s tedaj še živim Aleksandrom I., ki mu je leta 1932 naročil okrasni nastavek droga za 60-letnico ljubljanske Glasbene matice, leta 1933, tj. le leto pred marseillskim atentatom, pa podelil odlikovanje jugoslovanske krone (V. reda).

Odkritje Boga za njegovim hrbtom

Med obema vojnama pa tudi po drugi svetovni vojni je večkrat kandidiral za profesorja na umetniških šolah – na Umetnoobrtni šoli v Ljubljani in na akademijah v Beogradu ter Ljubljani –, a naposled ostal vse do smrti na šaleškem koncu. Leta 1941 se je poročil in se za stalno naselil v Šoštanju, a kljub temu kiparil v Zavodnju. Svojega boga je pač zmogel odkriti tudi za njegovim hrbtom: »Moji kritiki so hlapci in pastirji. A v mestu bi se čutil tujega, kot da sem samo štatist. Tu živi Bog, v mestu pa mnogo ljudi in bacilov.« V Zavodnju so kosi lesa pod njegovimi prsti postajali telesa plesalk in kmečkih Vener pa tudi matere z otroki, alegorične figure, upodobitve otrok, moški akti, živali in porterti. Sicer je delal tudi v drugih klasičnih kiparskih materialih, toda les mu je bil najljubši. Lipovina za velike, oblečene figure, »dočim golo človeško telo z njegovo mehko kožo dobro predočuje rdečkasta in gladka sliva.« Za resne, grobo obtesane moške figure je bila dovolj dobra hruška, za elegantne figurine puttov ipd. pa je cenil redek les negnoja. Sicer je bil ljubitelj lepote telesa tako v harmoničnem mirovanju kot predvsem v gibanju, v »ekstazi utripajočega mesa«, manj blizu pa so mu bile zahteve portreta. Retrospektivo lastnega dela z izborom 94 del je doživel leto pred smrtjo, v Narodni galeriji v sezoni 1959, pisec tedanjega kataloga pa je bil znova dr. Dobida.

Vojko Urbančič


O projektu

Projekt Ivan Napotnik (1988–1960); iz javnih in zasebnih zbirk bo po skoraj polovici stoletja za prvo retrospektivo v Narodni galeriji in le nekaj kasnejšimi predstavitvami njegovega dela znova omogočil celosten razstavni vpogled v kiparjev opus. Ta je sicer javnosti že dolgo skoraj v celoti nedostopen; dela iz javnih zbirk so pretežno deponirana, kar velja tudi za obsežno Napotnikovo zbirko v lasti Občine Šoštanj, kjer so že kmalu po kiparjevi smrti, leta 1963, vzpostavili njegovo stalno galerijo. Svetlejšo prihodnost tej zbirki na tamkajšnji občini napovedujejo nekako v treh letih, ko naj bi jo odprli v šoštanjski vili Mayer. Tokratni projekt bo prinesel veliko novosti, predvsem novoodkritih del – celoten Napotnikov opus sedaj obsega 380 kipov, pred tem jih je bilo evidentiranih 274 –, v izboru razstave pa bo 133 del. Sodeč po napovedanem kar tretjina med njimi doslej še ni bila nikoli javno razstavljena, razdeljena pa bodo glede na lastnike. V Narodni galeriji bo na ogled 63 del iz zasebnih zbirk, v Galeriji Velenje pa 70 iz javne lasti (ob delih iz svoje zbirke in tistih iz Narodne galerije napovedujejo še kipe iz lasti Občine Šoštanj, Pokrajinskega muzeja Celje, Galerije Božidar Jakac in Mestnega muzeja Ljubljana). Sokustosinji projekta sta Mojca Jenko iz Narodne galerije in Milena Koren Božiček iz Galerije Velenje, ki sta tudi osrednji avtorici v spremnem katalogu. Ta ob evidenci celotnega kiparskega opusa pokriva še Napotnikovo korespondenco in skicirke, hranjene v obeh ustanovah (izbor bo tudi na razstavi), ter seveda biblio- in biografsko dokumentacijo. V Narodni galeriji bodo istočasno odprli še spominsko razstavo ob 110. obletnici rojstva dr. Karla Dobide, direktorja Narodne galerije
med letoma 1950 in 1964, sicer pa tudi pravnika, likovnega kritika, publicista, prevajalca in, v kontekstu retrospektive, predvsem Napotnikovega prijatelja ter podpornika vse od konca prve svetovne vojne naprej. Pripravil jo je dr. Andrej Smrekar. Dr. Dobida si je prizadeval, da bi svojemu socialno okornemu in zagrenjenemu prijatelju utrl pot na umetnostni trg, bil pa je tudi pisec katalogaprve retrospektive leta 1959, torej v času svojega vodenja Narodne galerije.


 
 

 Komentarje lahko dodajajo samo registrirani in prijavljeni uporabniki portala.

Registriraj se »

Prijavi se »

 Vreme
Kliknite za vreme
 Oglaševanje
Muzej usnjarstva na Slovenskem
MKC Šoštanj
Elektra Esotech na Facebooku
Spletna prodajalna www.copati.com
Sprehajalno-kolesarske poti ob Družmirskem in Velenjskem jezeru
Krajevna skupnost Šoštanj
Oglaševanje na Portalu Šoštanj.info
 
 
    ZGODILO SE JE NA DANAŠNJI DAN (23.10.)
 
23.10.1997  Zgodilo se je ... 23. vinotoka 1997
23. oktobra leta 1997, ko je v reki Paki zaradi zastrupitve poginilo več kot 5000 rib, je na festivalu neodvisnega filma Slovenije v konkurenci dokumentarnih filmov zmagal film velenjskih avtorjev z naslovom Basist in njegova zgodba o potopljeni vasi Druž
 

- CIGRAD D.O.O. KOŠARKARSKI KLUB ELEKTRA KRAJEVNA SKUPNOST ŠOŠTANJ KRS ŠOŠTANJ, Z.O.O.
JEZIKOVNA ŠOLA LINGUA MEŠANI PEVSKI ZBOR SVOBODA ŠOŠTANJ MLADINSKI KULTURNI CENTER ŠOŠTANJ MUCA COPATARICA ODBOJKARSKI KLUB ŠOŠTANJ - TOPOLŠICA
PLANINSKO DRUŠTVO ŠOŠTANJ ŠBK ŠPORTNA ZVEZA ŠOŠTANJ ŠD ŠOŠTANJ -