Iskanje      Pišite nam
 
Uporabnik: Geslo:     
 Prireditve  Članki:
01.01 - 31.01.2018
Pod oblakom dima
01.01 - 31.01.2018
Razstava na otroškem oddelku: Kje je doma Zima
22.01 - 22.01.2018
V Evropi sem doma: slovenščina za priseljenske družine
23.01 - 23.01.2018
S pomočjo branja do znanja slovenščine
24.01 - 24.01.2018
Izboljšajmo uporabo pametnih telefonov

 Športne prireditve
20.01 - 20.01.2018
[planinstvo] Pohod ˝Zdravju naproti˝na Goro Oljko (733 m)
22.01 - 22.01.2018
[rekreacija] Sprehod za zdravo telo s tablico v roki
22.01 - 22.01.2018
[bridge] Redni tedenski bridge turnir
29.01 - 29.01.2018
[rekreacija] Sprehod za zdravo telo s tablico v roki
29.01.2018 ob 18:00 uri
[bridge] Redni tedenski bridge turnir

 Nove spletne strani
PGD Šoštanj - mesto
Župnija Šoštanj
Območno združenje veteranov vojne za Slovenijo Šoštanj
Gostilna Acman
MKC Šoštanj
 Najbolj obiskane
Krajevna skupnost Šoštanj
Komunalno podjetje Velenje
Toplica - center za zdravljenje živali
Muzej usnjarstva Šoštanj
CISD

 Mali oglasi
  Trenutno še ni oglasov...

 ANKETA

Ni aktivne ankete!

Prikaži ostale ankete »


 VREME

 Pošlji povezavo 
VSE šport kultura, umetnost gospodarstvo šolstvo
kronika lokalna samouprava turizem, zabava religija splošno

Everest, najvišji grob
26.05.2005, 2827 ogledov, 0 komentarjev 
Zunanja povezava:  (kliknite ikono)

VEČER: Četrtek, 26. Maj 2005 - Stran: REPORTAŽE, ZANIMIVOSTI

Na najvišji gori na svetu lahko umrejo tudi najboljši

Everest, najvišji grob

Umrli šoštanjski alpinist Marko Lihteneker je zagotovo sodil med tiste, ki so bili dovolj fizično pripravljeni za vzpon - Visoko zgoraj je vsak gornik odvisen samo od sebe


Knjiga Everest, gora brez milosti - pred osmimi leti je izšla pri National Geographicu - okarakterizira najvišjo goro sveta. Kljub temu da se nanjo vsako leto vzpenja veliko ljudi in da se veliko gornikov tudi povzpne na vrh, je to še vedno gora, ki je ne kaže podcenjevati. Zelo hitro ˝izplača˝ vsako slabost človeka - preživijo le najboljši ali pa tisti, ki imajo veliko sreče. Tako mi vselej pride na misel Beck Weathers, Američan, čigar zgodba je opisana v omenjeni knjigi. Bil je le eden od množice, ki se je 10. maja 1996 vzpenjala proti vrhu Everesta. Nekateri med njimi so tisti dan stopili na 8850 metrov visoki vrh, nekateri so morali nazaj, za vse pa je bil to dan, ki sodi med ene najbolj črnih v zgodovini osvajanja najvišje gore sveta. V noči z 10. na 11. maj 1996 je na pobočjih Everesta umrlo osem ljudi, še nekaj pa jih je ostalo s trajnimi posledicami zaradi mraza in velike nadmorske višine. Beck Weathers je bil eden izmed največjih srečnežev kljub hudim posledicam, saj je bil kar trikrat prepuščen smrti, preden so drugi plezalci sprevideli, da ima možnost preživetja, in so ga rešili z gore. Med umrlimi sta bila takrat tudi dva izredno izkušena gorska vodnika. Večina jih še sedaj leži nekje na pobočjih Everesta, za katerega bi tudi lahko rekli, da je najvišji grob na svetu. Pri okoli 1500 vzponih na vrh je življenje pustilo na gori okoli 150 gornikov različnih narodnosti.

Nesreča slovenskega alpinista Marka Lihtenekerja pod vrhom Everesta v zadnjih dneh na veliko odmeva v medijih. Veliko je vprašanj, na nekatera lahko odgovorijo in jih razumejo le izkušeni alpinisti, na druga pa na žalost nikoli ne bomo vedeli odgovora. Mu je zmanjkalo kisika ali pa je le sedel, da si odpočije? V razmerah, ki vladajo na takšnih višinah, je dovolj le trenutek, ko popusti koncentracija, in za vselej lahko ostaneš tam zgoraj. Dejstvo je, da se v skoraj stoletju osvajanja najvišje gore na svetu niso veliko spremenile ter da so še vedno nevarne kljub moderni opremi in vsej tehnologiji, ki nam pomaga pri vzponih. Vsekakor pa se je spremenil način osvajanja visokih gora. Tudi gorništvo je postalo nekakšna industrija in predvsem vzponi na nekatere ˝naj vrhove˝ so del tovrstne komercializacije. Nekoč so v odpravah sodelovali skrbno izbrani alpinisti, za katerimi so bile dolge priprave, sedaj se tovrstnih alpinističnih odprav lahko udeleži skoraj vsak. Le denar je treba imeti ter dovolj volje in poguma. A nesreče se dogajajo tudi najboljšim alpinistom.


Odlično pripravljena alpinista

Šoštanjski alpinist Marko Lihteneker je zagotovo sodil med tiste, ki so bili dovolj fizično pripravljeni za vzpon na najvišjo točko našega planeta. Z Viktorjem Mlinarjem iz Šentjurja sta v priprave vložila veliko energije. Marko je bil eden najboljših tekmovalnih turnih smučarjev pri nas in izkušen alpinist, obenem pa tudi gorski reševalec, za katerim je skoraj nepregledna vrsta vzponov na vrhove. Kljub temu pa je imel nekoliko manj izkušenj z veliko višino v nasprotju z mlajšim sotovarišem v odpravi Viktorjem, ki je bil pred nekaj leti že čez 8000 metrov visoko na Everestovem sosedu Lotseju. Bi lahko to bil vzrok nesreče? Po drugi strani pa se je bil Marko Lihteneker na alpinističnih tekmovanjih navajen boriti do zadnjih moči. A na osemtisočakih potrebujemo za sestop še več moči kakor za vzpon. Po statistikah je tretjina ponesrečenih alpinistov umrla med sestopom.

Naša alpinista, ki sta bila najboljši del moštva ruske komercialne odprave, sta se srečala tik pod vrhom Everesta, ko je Viktor Mlinar že sestopal, in se povsem normalno pogovarjala, kolikor je to seveda normalno za takšne višine, vendar nič ni kazalo na kakšne posebne težave. Največ možnosti za nesrečo pripisujejo dodatnemu kisiku, ki ga večina gornikov uporablja pri vzponu. Je Lihtenekerju zmanjkalo kisika ali pa se mu je zaradi mraza pokvaril regulator, ki uravnava pretok kisika? Tudi to je eden od pogostih vzrokov nesreč. Nenadno pomanjkanje kisika je velik šok za telo, ki je lahko usoden. Dejstvo je tudi, da nekateri zaradi drugačnega načina dihanja porabijo več kisika od drugih. Ob tem pa seveda nekateri - sicer zelo redki, med Slovenci je to do sedaj uspelo le Pavletu Kozjeku - uspešno osvajajo isto goro brez uporabe dodatnega kisika. A tukaj gre za nekoliko drugačen pristop, priprave in tudi za drugačen vzpon. Tam zgoraj je namreč vsak gornik odvisen predvsem od samega sebe. Vsak je sam s svojimi odločitvami, ki so pogosto drugačne od tistih na običajnih nadmorskih višinah. Tam misli drugače tečejo, bi lahko rekli. Odločitve so hitro lahko napačne. Dejstvo je, da je v dolinah zelo enostavno modrovati, vendar je veliko dejavnikov, od katerih je odvisen uspeh ali neuspeh; nič ni samo črnobelo.

Komercialne odprave

Marsikdo je še posebno opazil podatek, da sta bila naša alpinista člana ruske komercialne odprave. Predvsem ˝komercialna odprava˝ marsikoga bega, vendar je v zadnjem obdobju obleganja najvišjih vrhov na svetu to običajna praksa organiziranja odprav. Nekoč je pri nas pošiljala alpiniste v tuja gorstva komisija za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije (KOTG PZS), le redki so imeli možnost alpinističnih odprav v lastni režiji. A KOTG je izgubila svojo vlogo, spreminja se način razmišljanja, vse bolj je v ospredju denar. Številne agencije organizirajo odprave in trekinge v najvišja gorstva, saj je vse manj ˝nacionalnih ekip˝. Tako zberejo posameznike z vseh koncev sveta, ki bi se želeli povzpeti na določene vrhove, pa nimajo možnosti zbrati dovolj velike ekipe, da bi bila sposobna kriti izredno velike stroške takšne odprave. Pristojbine za vrhove so namreč zelo visoke, še posebno za vrhove nad 8000 metri, Everest pa tukaj seveda prednjači. Dovoljenje za vzpon z nepalske strani je že pred leti stalo 70.000 ameriških dolarjev na odpravo, ki je lahko štela največ sedem članov, sedaj pa so ukinili omejitev števila oseb, da so zaslužki lahko večji. Pri več osebah oziroma članih odprave je strošek na posameznika manjši. In to je eden od razlogov za organizacijo komercialnih odprav. Seveda gre tukaj tudi za zaslužek agencije, ki pa poskrbi za vse tisto, kar običajno dela največ preglavic vsem odpravam - predvsem organizacija in logistika v Himalaji. Tako sta se tudi naša alpinista pridružila takšni odpravi, s čimer sta si zmanjšala stroške, obenem pa je organizacija bistveno bolj enostavna. Organizirati si je treba le prevoz do Katmanduja v Nepalu in plačati potrebno vsoto. Za Mount Everest z nepalske strani je v naslednjem letu cena za posameznika med 23.000 in 30.000 dolarji, odvisno od širine ponudbe. Letos je cena za npr. dvočlansko odpravo 28.500 dolarjev na člana (od tega stane 20.000 samo dovoljenje), za odpravo z osmimi do dvanajstimi člani pa 16.000 dolarjev na posameznika (10.000 dolarjev je dovoljenje za posameznika). Pri tem so všteti vsa organizacija, pot in bivanje v Katmanduju, pod Everestom, na gori, tudi dodaten kisik, uporaba satelitskega telefona in še marsikaj. K temu pa je treba dodati še prevoz do Katmanduja, lastno opremo, vizume, letališke takse in podobno, kar pa niti ni tako zanemarljiva vsota (za Slovence približno 2500 dolarjev, brez opreme). Odprave s tibetanske oziroma kitajske strani so nekoliko cenejše. Letos ste tja lahko odšli tudi že za 6500 dolarjev, k temu je treba seveda prišteti še pot do tja in opremo. Dodatno vas stane jeklenka s kisikom 400 dolarjev (potrebujete vsaj dve), regulator z masko prav tako 400, če potrebujete še šerpo, ki vas bo spremljal na vrh, pa je to dodatnih 3200 dolarjev. Za naslednje leto se bodo gibale cene odprav na Everest iz Tibeta med 15.000 in 20.000 dolarji. Tibetanska stran je nekoliko zahtevnejša od nepalske, a cenejša. Marko Lihteneker in Viktor Mlinar sta se letos pridružila eni takšnih komercialnih odprav, ki je osvajala Everest s tibetanske strani. Zaradi svoje odlične pripravljenosti sta med prvimi dobila priložnost, da se povzpneta na vrh gore.

Poleg takšnih komercialnih odprav, pri katerih je vzpon bolj ali manj stvar vsakega posameznika, vodja odprave pa le usklajuje interese ter skrbi za koordinacijo, čim boljši potek in zaključek odprave, poznamo tudi vodene odprave. Pri takih boste imeli poleg šerp ob sebi tudi profesionalnega gorskega vodnika. To seveda pomeni, da ne potrebujete cele palete znanj in izkušenj (so pa seveda zaželeni), da bi stopili na vrh najvišje gore na svetu. Odvisni ste od vodnika. Vendar pa tako prihajajo v gore in pod Everest tudi ljudje, ki nimajo tam kaj iskati. To se je pokazalo tudi tistega 10. maja 1996, ko so življenje na gori pustili tako gorski vodniki kot njihovi varovanci. Beck Weathers, ki je bil takrat v vlogi gosta, se je z veliko sreče rešil, sicer s številnimi amputacijami in dolgotrajno rehabilitacijo, vendar je preživel. Marko Lihteneker, odlično pripravljen in izkušen vsestranski alpinist, ni imel takšne sreče. Za večno je ostal nekje pod vrhom Everesta - gore brez milosti.

Boris Strmšek


 
Povečaj  
   
 

 Komentarje lahko dodajajo samo registrirani in prijavljeni uporabniki portala.

Registriraj se »

Prijavi se »

 Vreme
Kliknite za vreme
 Oglaševanje
Muzej usnjarstva na Slovenskem
MKC Šoštanj
Elektra Esotech na Facebooku
Spletna prodajalna www.copati.com
Sprehajalno-kolesarske poti ob Družmirskem in Velenjskem jezeru
Krajevna skupnost Šoštanj
Oglaševanje na Portalu Šoštanj.info
 
 

- CIGRAD D.O.O. KOŠARKARSKI KLUB ELEKTRA KRAJEVNA SKUPNOST ŠOŠTANJ KRS ŠOŠTANJ, Z.O.O.
JEZIKOVNA ŠOLA LINGUA MEŠANI PEVSKI ZBOR SVOBODA ŠOŠTANJ MLADINSKI KULTURNI CENTER ŠOŠTANJ MUCA COPATARICA ODBOJKARSKI KLUB ŠOŠTANJ - TOPOLŠICA
PLANINSKO DRUŠTVO ŠOŠTANJ ŠBK ŠPORTNA ZVEZA ŠOŠTANJ ŠD ŠOŠTANJ -